Nekaj misli o dokumentarno-igranem filmu Zdravica

Ustvarjalce filma oz. njihovo dosedanje delo poznam dovolj dobro, da lahko ob Zdravici zapišem, da je to gotovo njihov najboljši dosežek in jim je – gotovo je tu potrebno posebej omeniti režiserja in soscenarista Nejca Furlana – uspelo ustvariti gledljiv in hkrati poučen film.

Ura in še nekaj malega minut, kolikor traja omenjeni film, je ravno dovolj, da gledalca drži v radovedni napetosti, hkrati pa mu pozornost ne zbledi ob nizanju morebitnih nepotrebnih podrobnosti. K temu je gotovo botrovala odločitev, da je film dokumentarno-igrane narave, saj preplet igranih prizorov in izjav kompetentnih govorcev narekuje poseben in svojstven tempo, ki je – ob natančnem scenariju in disciplini – tako rekoč recept za uspeh.

Scenarij je med igranimi in dokumentarnimi prizori spretno vijugal. K slednjim so ustvarjalci povabili množico znanih Slovencev in Slovenk, tako rekoč avtoritet na svojih področjih, ki so, vsak s svojega zornega kota in poklica predstavili svoje poznavanje tako Prešernovega kot Premrlovega dela, predvsem pa odnos do himne same. Spontanost in prepričljivost misli pisatelja Borisa Pahorja, šampionke Tine Maze, glasbenega pedagoga in izjemnega zborovodje Iva Jelerčiča in drugih gotovo izhaja iz dediščine njihovih osebnih izkušenj z Zdravico.

Tudi igralci, večinoma člani podnanoške dramske skupine Ga pihnemo, so svoje delo dobro opravili. Posebej velja izpostaviti odlično igro Dejana Slokarja v vlogi mladega Stanka Premrla in Vasje Starca, ki je upodobil duhovnika Matijo Vertovca.

Naj posebej izpostavim še montažo prizorov. Dominiku Vrčonu, ki je bil hkrati tudi eden od snemalcev, je uspelo prizore oblikovati tako rekoč profesionalno: ujeti prizor, da bo ravno dovolj dolg (in ne predolg) ter hkrati dovolj poveden in jasen, ni enostavno. Verjamem, da je tudi nad tem bdelo režiserjevo oko.

In za konec še to: Premrl je glasbo za slovensko himno zapisal kot 25-letni mladenič. Zdravljica je prav zato gotovo njegova najbolj poznana skladba. Kot večletna pevka tako v prosvetnem kot cerkvenem zboru pa z gotovostjo trdim, da je pozneje ustvaril veliko večje mojstrovine. Če torej potegnem vzporednico z našimi  mladimi ustvarjalci, ki so že ustvarili odličen izdelek, lahko od njih v prihodnosti pričakujemo še več. Nič ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše, to vemo vsi. Samo mislimo si lahko, kako bi film šele izgledal, če bi bila ustvarjalcem na voljo izdatnejša finančna injekcija. Prav zato menim, da se moramo spoštljivo vzdržati kritike, tudi če bi bila kje objektivna. Ko sem sama kostumografinji Lari Štefančič ob koncu filma namignila, da bi se zavoljo večje prepričljivosti filma vendarle veljalo zapeljati na Dunaj, sem se takoj ugriznila v jezik – kaj táko snemanje v tujini potegne za sabo (tako s finančnega, z organizacijskega in birokratskega vidika), verjeto ve le malokdo, jaz gotovo ne.

Skratka, v Šembidu mi je bilo v soboto lepo – tudi zato, ker sem bila tako rekoč doma, predvsem pa zato, ker sem bila  med ljudmi, ki življenje tu in sedaj živijo aktivno, v spoštovanju preteklega. Čestitke vsem.

Bojana P. Kompara

Foto: Matic Slemič