»Zgodba o Zdravljici«
Zgodba o Zdravljici je zgodba delovanja človeškega genija in življenjskih slučajev, kot tudi pravilnih zasnov usode. Trije veliki možje, trije geniji, vsak na svojem področju, so se dobili v duhu skupaj, v različnih časih in sestavili enega izmed največjih državnih simbolov – slovensko himno.
Začelo se je pri svojevrstnem polihistorju Matiju Vrtovcu in njegovi želji, napisati hvalnico trti, slednjo je na njegovo pobudo spisal sam France Prešeren, ta pa je poleg tradicije napitnice, dobila še samosvoj svobodomiselni značaj, ki je oznanjal to, kar svet iz dneva v dan izgublja. Krono pesmi, je nadel veliki sin Podnanosa – Stanko Premrl, ki jo je še kot študent glasbe uglasbil. Vrtovec, ki je kot duhovnik služboval v Podnanosu, Prešeren, ki naj bi Vrtovca obiskal v Podnanosu ter Stanko Premrl, ki se je v vasi pod Nanosom rodil, so torej tvorci tega, kar nas spremlja na kulturnih, protokolarnih, pietetnih in športnih dogodkih ter prireditvah. Napajal jih ni zgolj entuziazem, temveč tudi pregovorna slovenska trma, narediti nekaj samosvojega. Zgodba o uspehu je obrodila himno, ki se danes razlega širom sveta.
Prav to enkratno zgodbo, še bolj presenetljivo oblikuje in zajema Podnanos – idilična primorska vas, v objemu Krasa in Nanosa, vajena prepihov burje in vročih poletij, je v sklopu slučaja, navdušenja in naravne danosti povila himno in ji tako postala mati.
To zgodbo prenašamo v igrani srednje metražni dokumentarni film, ki je prav tako produkt izključno domačih in okoliških društev in ljudi. V njem si prizadevamo dati besedo priznanim slovenskim javnim osebnostim, ki so tako ali drugače povezane s slovensko himno in jo znajo tudi po svoje ovrednotiti. Težišče pa sloni na igranih delih podnanoške dramske skupine »Ga pihnemo« , ki z domačo razigranostjo in hkrati izkušenostjo vdihujejo enkratni zgodbi ponovno življenje.
Projekt postavljajo na trdne temelje tudi izvirne lokacije, kjer se je himna dejansko snovala, hkrati pa pozitivno razmišljanje o dovoljenih sanjah bogatijo tudi deli, ki so navdahnjeni z umetniško svobodo.
Izvirnost enkratne zgodbe, pristnost domačih igralcev, slikovite lokacije, vse to kaže na film, ki ne bo obstal na nekajkratni projekciji, temveč bo ostal kot nepogrešljiva kulturna dediščina, ki ni pomembna samo za vipavski in primorski okoliš, temveč se vpenja še širše v domovino.
Dediči so nam pustili izredno dragocenost, ki pa se v času instant informacij in zabave izgublja, odločili smo se, da jo enkrat za vselej ovekovečimo še v filmu.
Nejc Furlan
Fotografija: Jan Čermelj
Občina Vipava
Turistično društvo Podnanos