Zemljevid strani
Kontakt 
Št. Vid je stara vas. Naključne najdbe ter arheološka izkopavanja in preučevanja so pokazala, da je bilo to območje morda poseljeno že v mlajši kameni dobi (4.000– 2.500 let pr. Kr.), zagotovo pa v bronasti dobi (1.700–1.000 let pr. Kr.).
Zanesljive naselbinske najdbe imamo iz starejše železne dobe (750–450 let pr. Kr.), ko so prevladovali naselbinski tipi, imenovani gradišča. Eno takih imamo na istoimenskem hribu nad vasjo Hrašče, kjer pa do danes še ni bilo arheoloških izkopavanj. Starejši železni dobi pripadajo tudi najdbe v sami vasi, kjer je bilo najdenih več bronastih uhanov in železna sulična ost.
Kdo se ne spomni filma Franceta Štiglica Tistega lepega dne, posnetega po istoimenski noveli Cirila Kosmača. Malokdo pa ve, da je bil leta 1962 posnet prav v Podnanosu. Kako se je to dogajalo, vam zna povedati skoraj vsak starejši domačin, ki je kot statist ali vsaj kot gledalec sodeloval pri snemanju. O tem, kako so se domačini udejstvovali in sodelovali pri nastajanju filma, priča tudi zanimiv zapis v članku časopisa Delo, 17. avgusta 1962, kjer je zapisano: “Ekipa filmarjev je prinesla v Podnanos novo življenje. Domačini pomagajo, kjer morejo. Pomagajo vsi, od sekretarja komiteja do predsednika občine”.
Stanko Premrl
Stanko Premrl se je rodil 28. septembra 1880 v družini “Johanovih”. Bil je duhovnik, glasbenik, skladatelj, glasbeni pedagog, pisec in orgelski virtuoz. Študiral je bogoslovje v Ljubljani, po končanem študiju pa je leta 1903 nadaljeval študij glasbe na Dunaju. Po zaključenem študiju glasbe se je vrnil v Ljubljano, kjer je poučeval in bil vodja orglarske šole, glavni organist v ljubljanski stolnici, stolni kaplan, urednik glasbenih prilog Cerkvenega glasbenika in predavatelj na akademiji za glasbo kot redni profesor za orgle. Bil je zelo dejaven skladatelj predvsem na področju cerkvene glasbe, saj je zložil več kot 1000 cerkvenih vokalnih skladb in 600 partitur za orgle. Sodi med najplodovitejše slovenske skladatelje, saj je zapustil prek 2000 glasbenih del. Med drugim je uglasbil mnoge posvetne pesmi, med temi tudi Prešernovo Zdravljico. Po izročilu je menda prve note v naglici, da mu napev ne bi ušel iz spomina, napisal kar na papirnato vrečko – (“škrtoc”). Sloves in vrhunec časti je skladba dosegla z razglasitvijo za slovensko državno himno.
Več
