Kip Janka Premrla Vojka na NanosuJanko Premrl, Stankov nečak, je bil rojen 29. februarja 1920. Mladost je preživljal doma in se kot mlad ukaželjen mladenič izobraževal v domači osnovni šoli ter kasneje na trgovski šoli v Gorici in rimski dopisni šoli. Že kot šolar se je upiral italijanski fašistični oblasti. Veliko se je učil sam, predvsem jezike, matematiko, zanimala pa ga je tudi astronomija.

Njegovo mladost je prekinila druga svetovna vojna, ko je leta 1940 začel služiti vojaški rok. Med preživljanjem svojega drugega vojaškega dopusta, leta 1942, se je odločil, da ne bo več nadaljeval služenja vojaškega roka v italijanski vojski, ampak da se bo priključil partizanom. Zaradi napada na italijanski tovornjak na Nanosu so ga Italijani junija 1942 v Rimu obsodili na smrt, goriška prefektura pa je za njim razpisala tiralico z visoko denarno nagrado za tistega, ki Vojka zajame ali ubije.

Janko Premrl v študentskih letihVojko kot partizan, narisal Božidar Jakac leta 1946Spomenik Janku Premrlu - Vojku pred šolsko stavbo v Podnanosu

Februarja 1943 je postal komandant Gregorčičevega bataljona. Ob napadu na postojanko italijanskih gozdnih miličnikov v Idrijski Beli je bil 15. februarja 1943 hudo ranjen prepeljan v taborišče, kjer je po tednu trpljenja podlegel ranam. Bil je pokopan na Brinovem griču nad Črnim Vrhom, kasneje so njegove posmrtne ostanke prenesli najprej v Ajdovščino, potem v rojstni Št. Vid, na koncu pa so ga skupaj z drugimi pomembnimi partizanskimi borci druge svetovne vojne pokopali v grobnici herojev v Ljubljani.

Domačini se ga spominjamo kot narodnjaka in zavednega Slovenca ter predstavlja simbol primorskega boja proti fašizmu. Danes nanj spominjajo spomenik pred osnovno šolo v Podnanosu, spominska plošča na stavbi osnovne šole in na rojstni hiši, domač kulturni dom, obeležje in koča na Nanosu ter imena osnovnih šol in različnih društev na Primorskem.

O naših krajih
Tistega lepega dne…

Kdo se ne spomni filma Franceta Štiglica Tistega lepega dne, posnetega po istoimenski noveli Cirila Kosmača. Malokdo pa ve, da je bil leta 1962 posnet prav v Podnanosu. Kako se je to dogajalo, vam zna povedati skoraj vsak starejši domačin, ki je kot statist ali vsaj kot gledalec sodeloval pri snemanju. O tem, kako so se domačini udejstvovali in sodelovali pri nastajanju filma, priča tudi zanimiv zapis v članku časopisa Delo, 17. avgusta 1962, kjer je zapisano: “Ekipa filmarjev je prinesla v Podnanos novo življenje. Domačini pomagajo, kjer morejo. Pomagajo vsi, od sekretarja komiteja do predsednika občine”.

Več