Ivan Rudolf v Kairu, 1943Ivan Rudolf je bil rojen 7. novembra 1898 v sosednji vasi Vrabče na Vrheh. Že v otroških letih se je njegova družina zaradi službovanja očeta v šembijski osnovni šoli priselila v Orehovico, kasneje pa kupila hišo blizu glavne ceste v Št. Vidu in odprla pozneje zelo znano in priljubljeno gostilno Rudolf. Ivan Rudolf je osnovno šolo obiskoval v Št. Vidu, nato pa realko v Idriji.

Njegovo mladost je prekinila prva svetovna vojna, v kateri se je bojeval na ruski fronti in bil Maistrov borec za severno mejo. Doprsni kip Ivana RudolfaPo vojni je začel s študijem na visoki trgovski šoli na Dunaju ter po letu študija nadaljeval na gospodarski in socialnoznanstveni fakulteti v Frankfurtu, kjer je diplomiral. V času italijanske okupacije je delal v Gorici, kjer je neumorno deloval kot narodnoobrambni in kulturni delavec.

Bil je soustanovitelj glavnega odbora TIGR v Gorici in vodja njegove celice v Št. Vidu. Kot primorski emigrant v Ljubljani, ki je bila takrat del kraljevine Jugoslavije, je začel s časnikarskim delom ter nadaljeval z narodnoobrambnim in s protifašističnim delovanjem. Sodeloval je z različnimi obveščevalnimi službami in leta 1940 pomagal pripravljati sabotažne akcije za osvoboditev Primorske. V času italijanske zasedbe Ljubljane, med drugo svetovno vojno, je zbežal v Beograd, od tam pa na Bližnji vzhod, v Jeruzalem in Kairo.

V drugi svetovni vojni mu gredo zasluge borca in organizatorja slovenskih prekomorcev v Afriki za boj proti fašizmu. Odlikoval se je kot primorski domoljub. Po drugi svetovni vojni je živel in deloval v Trstu kot radijski novinar. Umrl je 4. maja 1962 v Trstu, kjer je tudi pokopan. V spomin na njegovo delovanje in zasluge sta mu društvo TIGR in Krajevna skupnost Podnanos leta 1998 postavila doprsni kip na šembijskem trgu.

O naših krajih
Tistega lepega dne…

Kdo se ne spomni filma Franceta Štiglica Tistega lepega dne, posnetega po istoimenski noveli Cirila Kosmača. Malokdo pa ve, da je bil leta 1962 posnet prav v Podnanosu. Kako se je to dogajalo, vam zna povedati skoraj vsak starejši domačin, ki je kot statist ali vsaj kot gledalec sodeloval pri snemanju. O tem, kako so se domačini udejstvovali in sodelovali pri nastajanju filma, priča tudi zanimiv zapis v članku časopisa Delo, 17. avgusta 1962, kjer je zapisano: “Ekipa filmarjev je prinesla v Podnanos novo življenje. Domačini pomagajo, kjer morejo. Pomagajo vsi, od sekretarja komiteja do predsednika občine”.

Več