turistično informacijski center

Začetek zgodbe o slovenski himni, Zdravljici, sega v leto 1843, ko je takratni šembijski dušni pastir Matija Vertovec 19. julija v Kmetijskih in rokodelskih novicah že v prvem letu njihovega izhajanja objavil sestavek z naslovom Vinske terte hvala, v katerem je takratnega prvega pesnika, Franceta Prešerna, naprosil, naj spesni hvalospev vinski trti.

Takole je zapisal: "Tvojo čast, vinska terta! še dalej povikšovati, bom perviga pevca med nami, pevca ljubezni naprosil, de kar meni ni mogoče, tvojo hvalo, k večnimu spominu, v lepo, vezane verstice zloži." Kdo bi vedel, kaj se je godilo v Prešernovi notranjosti od dneva, ko je prebral Vertovčevo pismo v Novicah, pa do jeseni 1844, ko se mu je ob novini (novem vinu), kot sam zapiše, porodila Zdravljica. Samo po sebi se postavlja vprašanje, ali ni morebiti Prešeren vinsko kapljico letnika 1844 pil iz šembijskega vinskega hrama, ob kakšnem svojem srečanju z vikarjem Vertovcem. Tega žal ni moč ugotoviti.

Prešernova mojstrovina je bila močan izziv tudi za skladatelje, kar dokazuje čez dvajset uglasbitev najrazličnejših slovenskih skladateljev in glasbenikov. Med drugimi se je tega izziva lotil tudi šembijski rojak, duhovnik in skladatelj Stanko Premrl, ki jo je uglasbil v času študija na dunajskem konservatoriju, leta 1905, natančneje med počitnicami, ki jih je preživljal v domačih krajih. V njegovih kasnejših spominskih zapisih beremo, da mu je napev zanjo prišel v uho na Lozicah. Kompozicijo je dokončal na Dunaju in jo kmalu zatem objavil v glasbeni reviji Novi akordi. Omeniti velja, da je Premrl Zdravljico zložil pri mladostnih petindvajsetih letih.

In prav njegov napev se je mnogo kasneje trajno usidral v slovenska domoljubna čustva, saj smo ga Slovenci skupaj s 7. kitico Prešernovega besedila izbrali za slovensko himno, kar določa 6. člen Ustave Republike Slovenije. Slovenska himna torej ni le Prešernova, marveč tudi in predvsem Premrlova.